Predstavitev občine

Splošni podatki o občini Trnovska vas

 

Trnovska vas

Občina Trnovska vas je nastala s spremembami Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij 01. 01. 1999.

Obsega sedem vasi: BIŠ, BIŠEČKI VRH, ČRMLJA, LOČIČ, SOVJAK, TRNOVSKA VAS in TRNOVSKI VRH. Največje naselje je Trnovska vas, ki je istočasno tudi sedež občine. Drugo naselje je Biš, ki leži severno od Trnovske vasi v oddaljenosti 0,5 km. Obe naselji ležita ob regionalni cesti Ptuj – Lenart v Slovenskih goricah. Tretje naselje je Ločič, ki leži cca 3,0 km jugovzhodno od Trnovske vasi v oddaljenosti cca 1.0 km od regionalne ceste. Naselja Bišečki Vrh, Trnovski vrh, Črmlja in Sovjak pa imajo značilnosti razpršene gradnje.
Vsako naselje je po statutu občine tudi vaška skupnost, ki deluje preko vaških odborov.

Občina Trnovska vas je zaključena geografska celota, naslonjena na regionalno cesto Ptuj – Lenart, prav zaradi tega se razvije v podeželsko močno naselje med tema mestoma. Urejene kmetijske površine ponujajo velike možnosti na področju kmetijstva.
Površina občine Trnovska vas je 22,9 km2.

Področje občine Trnovska vas je bilo poseljeno že v predrimskem času, iz pozne antike pa naletimo na gomile (oblike pokopa v naseljih Biš, Črmlja, Ločič in Trnovska vas). V srednjem veku sledimo kontinuirani in bogati poselitvi že pred zapisi v dokumentih (Ločič 1307, Črmlja 1320). Urbarialni in listinski zapisi dokazujejo za tiste čase izredno bogate vasi. Jožefinske reforme so bile podlaga za ustanovitev šole 1790, ki jo je že po nekaj letih obiskovalo do 100 otrok, tudi iz sosednje fare Sv. Urbana (Ločič). V isti čas segajo zametki današnje fare z ustanovitvijo lokacije Sv. Bolfenka. Čeprav je v prejšnjem stoletju nastalo več občin, sta bili fara in šola vedno močnejši argument povezovanja. Oblikovala se je zaključena celota, kar se je odrazilo na ustanovi enotne občine v začetku 30-tih let tega stoletja. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Krajevni ljudski odbor za območje Trnovske vasi, leta 1952 pa Občinski ljudski odbor Trnovska vas v istih mejah, kot prva komasirana občina. Leta 1962 so bile ustanovljene tudi farne meje s krajevno skupnostjo (današnjo občino).

Najpomembnejše panoge v kmetijstvu: reja govedi, reja prašičev, predelovanje vrtnin, okrasnih rastlin, semen in sadik.
Najpomembnejše panoge v gospodarstvu: gradbeništvo, gostinstvo, finančno posredništvo, poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve, proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov.

Število prebivalcev v občini Trnovska vas: 1348
• št. gospodinjstev: 348
• št. moških: 696
• št. žensk: 652
• št. otrok 1-17: 271

Opis grba, zastave in himne občine Trnovska vas

GRB OBČINE TRNOVSKA VAS (BLAZON):grb tv1Osnovno obliko grba predstavlja ščit. Zgornji rob ščita je izbočen. Spodnji del je vijoličen. Zgornji del roba je rumen-zlat. Obroba, ki ni obvezna, je srebrne barve in široka 1/85 višine.

BARVE
Vodilni barvi grba sta rumeno – zlata in vijolična barva.
Barvni sestav ustvari močno barvno kombinacijo, ki je sveža, živahna in naravna.

SIMBOLI
Blazon je razdeljen na črti, ki ločuje grb na dve polji. V zgornjem – zlatem sta v sredini prekrižani močvirski logarici, v spodnjem vijoličnem pa stiliziran grozd.

Zgornji del grba z močvirsko logarico predstavlja ravninski del občine ob reki Pesnici (Biš, Ločič in Trnovsko vas) . Spodnji del grba s stiliziranim grozdom nakazuje na Slovenske gorice in predstavlja vasi, ki ležijo v gričevnatem predelu (Bišečki Vrh, Črmlja, Sovjak in Trnovski Vrh).

Grb Občine Trnovska vas je zasnoval Danilo Muršec iz Biša.

zastava

 

 

 

 

ZASTAVA OBČINE TRNOVSKA VAS
Oblika zastave je v znanem razmerju 1: 2,5
Enotno polje je rumene barve.
V sečišču diagonal je grb poravnan v vzdolžni simetrali, velik 1 petino dolžine.

Zastavo Občine Trnovska vas je zasnoval Danilo Muršec iz Biša.

 

 

 

 

 

HIMNA OBČINE TRNOVSKA VAS
Himna občine Trnovska vas je pesem Slovenec sem, avtorja Jakoba Gomilška na melodijo skladatelja Gustava Ipavca.

 

Himna se izvaja z glasbili, s petjem ali z glasbili in s petjem ter z recitiranjem besedila.

Himna se lahko izvaja:
1. na začetku sej Občinskega sveta Občine Trnovska vas;
2. ob uradnem prihodu predsednika republike, voditelju tuje države ali pooblaščenega predstavnika mednarodne organizacije v Občino Trnovska vas ob njegovem slovesu iz Občine Trnovska vas;
3. na proslavah in drugih slovesnostih, s katerimi se zaznamujejo dogodki, ki so pomembni za Občino Trnovska vas;
4. ob mednarodnih srečanjih, športnih, kulturnih in drugih tekmovanjih, humanitarnih prireditvah ali podobnih akcijah, v katerih sodeluje Občina Trnovska vas, v skladu s pravili in običaji takšnih shodov;
5. v drugih primerih, če uporaba himne ni v nasprotju s Odlokom o himni občine Trnovska vas (Uradni vestnik občine Trnovska vas, št. 1/2008).

 

Če se himna Občine Trnovska vas izvaja skupaj s himno Republike Slovenije, se izvede najprej himna Republike Slovenije nato pa himna Občine Trnovska vas.
Če se himna Občine Trnovska vas izvaja skupaj s slovesno pesmijo mednarodne ali druge organizacije ali himno tuje države, se izvede najprej slovesno pesem mednarodne ali druge organizacije ali himno tuje države in nato himno Občine Trnovska vas.
Navzoči himno poslušajo stoje.

 

 SLOVENEC SEM

 Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.

 Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

 Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!

S ponosom reči smem:
Slovenec sem, slovenec sem!
S ponosom reči smem:
Slovenec
sem, slovenec sem!
S ponosom r
eči smem:
Slovenec sem, slovenec sem!

Slovenec sem

Zgodovina šolstva

sola
Šolska stavba leta 1939
sola1
Šola iz leta 1981
sola2
Nova šola iz leta 2005
sola3
Šola prepleskana v letu 2008

Šolski kronist, ki je zapisal nekaj podatkov o bolfenški ljudski šoli po pripovedovanju 77-letnega domačina iz Trnovske vasi (Martina Krambergerja) posestnika in gostilničarja, ki pravi, da sta cerkev in šola nastali v istem času, to je leta 1785. Stroške za postavitev šole je kril verski fond, ki je bil hkrati patron cerkve in šole. Zgradili so eno učilnico (dolga 7.69 m, široka 7.31 m, visoka 2.99 m), ter prostor ki je služil za učiteljevo stanovanje. Zadnji del stavbe je bil podkleten, zraven je bila še lopa.

Ali se je pouk – šola začela istega leta z gradnjo, je dvomljivo. Lahko, da so bile že posamezne oblike organiziranega pouka, vendar tega po doslej najdenih in dostopnih dokumentih ni mogoče trditi. Leta 1792 je že tukaj redni učitelj Domanjko (po drugih virih Rossman). To obdobje pomeni tudi začetek pouka.

Leta 1807 je šolo obiskovalo vsega 20 do 25 otrok – pa še ti otroci so prihajali v šolo iz strahu pred denarno kaznijo, ki bi doletela starše. Učenci so se v šoli slabo greli. Po Izpovedi Martina Krambergerja je znašala dotacija, ki jo je prejemal učitelj za vsakega učenca okrog goldinarja in 24 krajcarjev izplačano v denarju in druge dajatve (pšenico, ajdo, proseno kašo, jajca, klobase, seno, slamo, …). Učiteljeva naloga je bila tudi javno izpraševanje tako imenovana skušnja; bili sta dve: prva ob Veliki noči, druga pa povezana s kanonično vizitacijo (pod nadzorom dekana, ter kakšnega okrajnega uradnika in večjega števila duhovnikov).

Leta 1824 so zadnji del zgradbe pozidali in še nadalje podkletili. Zaslužen za to je po kronistovem poročilu župnik Jakob Peklar, na kar opozarja tudi vzidana plošča nad kletnimi vrati (…«das aber der Kellerthür eingemauerte monumend CT 1834 P weiset …«). Določen prispevek h gradnji pa so morali primakniti tudi patronat in všolane občine. Še na začetku osemdesetih let 19. stol. je bila bolfenška šola dvorazrednica. Od začetka so bili v bolfenško šolo všolani otroci iz Biša, Bišečkega Vrha, Trnovske vasi, Sovjaka, Črmlje, Črmljenšaka in iz Škrinjarjev.

Ko obiskovanje šole še ni bilo obvezno, je število šolarjev, ki so dejansko zahajali v šolo zelo nihalo. Šola je bila v obravnavanem času vsakdanja in nedeljska.

V času šolanja Jakoba Gomilška (šestdeseta leta 19. stoletja) je bilo na bolfenški ljudski šoli 135 učencev v vsakdanji šoli in 36 učencev v nedeljski šoli. Bolfenško ljudsko šolo so obiskovali tudi nekateri otroci iz sosednjih župnij. Leta 1869 je bila šola podržavljena.

Leta 1874 je po navedbi v kroniki šolska zgradba obsegala eno učilnico. Objekt je bil iz peščenjaka in posebno pozimi zelo vlažen. Učiteljskemu stanovanju sta pripadali dve sobi in izbico za podučitelja, zgrajeni so bili še obokana shramba, klet za zelenjavo, kuhinja in podstrešje.

Leta 1894 so na starem prostoru zgradili novo šolsko poslopje. Šola je imela tisti čas zelo moderne in svetle učilnice v prvem nadstropju, v pritličju pa stanovanje za nadučitelja in učitelja. Dela so končali v drugi polovici oktobra, 17. novembra so dobili kolavdacijsko dovoljenje, 18. novembra pa so pričeli redni pouk.

Naslednja osnovna šola - montažna gradnja je bila zgrajena 26. decembra 1980, 7. avgusta 1981 se je v njej pričel pouk.

Leta 2004 se je pričela gradnja nove moderne osnovne šole s telovadnico in prostori za otroški vrtec. Nova osnovna šola je odprta od jeseni leta 2005, od pričetka šolskega leta 2006 pa v Trnovski vasi deluje tudi vrtec.

Več o zgodovini šolstva v Trnovski vasi lahko preberete v publikaciji
Trnovske šole v okno zgodovine, avtorja Aleša Marđetka:

Aleš Marđetko, Trnovske šole v okno zgodovine

Kolesarska pot po občini Trnovska vas

kolesarji bOpisana kolesarska pot nas vabi po krajih naše občine. S spoznavanjem pokrajine, kulturne in naravne dediščine ter ljudi, ki živijo v teh lepih krajih, ne bomo bogatejši samo za kolesarski potep, ampak tudi za spoznanje, kaj pomeni imeti rad zemljo in z njo živeti kot dober gospodar.

START
izpred farne cerkve sv. Bolfenka proti Bišu (smer Lenart).

BIŠ
Na začetku vasi zavijemo desno po asfaltni cesti ("V kot"). To je tudi prvotna cesta, ki je vodila skozi naselje. Peljemo se ob domačiji J. Gomilška (spominska plošča) in dr. Muršca (spominska plošča), mimo gasilskega doma, kjer zopet zavijemo desno na regionalno cesto. Čez 300 m zavijemo desno po asfaltni poti proti "Borovju". Za kmetijo po 30 m zavijemo levo z asfaltne ceste na dobro urejeno makadamsko pot. Cesta nas pelje med travniki, lepo obdelanimi njivami in gozdom. Po manjšem klancu (na levi strani ceste je še mogoče opazovati sledove kopanja ilovice za "butanje" hiš) se pripeljemo do melioracijskega jarka. Ob prečkanju mosta takoj zavijemo levo in pot nadaljujemo ob jarku v nasproti smeri toka. Pred nami že vidimo jelšev log, ki je že od leta zaščiten. V njem je eno večjih gnezdišč sive čaplje (Ardea cinerea) v vzhodnem delu Evrope. Po ogledu kolonije sivih čapelj in rastlinstva se vrnemo po isti poti nazaj do lesenega mosta, kjer prečkamo jarek in se po ozki makadamski poti odpeljemo mimo več kmetij do magistralne ceste.

Zopet zavijemo desno (smer Lenart), po 200 metrih ob dveh velikih betonskih silosih zavijemo levo in se po asfaltni cesti peljemo mimo lepo urejene vrtnarije in naprej skozi prijetno hladno gozdno senco. Držimo se asfaltne ceste, mimo križa. Na levi nas za ograjo spremljajo razposajeni damjaki in košute.

SOVJAK
Če nismo preveč utrujeni, si lahko ogledamo novo kapelo na začetku vasi (100 m od glavne poti) ali pa nadaljujemo po asfaltni poti. Ob vožnji skozi gozd (varianta sov2), lahko, če bomo imeli srečo, zagledamo na kateri od vej spečo sovo.

Varianta sov2

Vzporedno s kmetijo Štebih (Sovjak) zavijemo desno navkreber po asfaltni cesti. Po 200 metrih zavijemo levo na makadamsko gozdno cesto, ki nas popelje skozi tipični mešani gozd in gozdno rastlinstvo. Po nekaj sto metrih se gozdna cesta spet priključi asfaltni cesti (zavijemo desno).

ČRMLJA
Peljemo se naprej proti Črmlji (cez asfaltno križišce), pred hišo zavijemo levo. Na levi za sabo zapuščamo manjši ribnik. S tem se poslovimo od ravninskega dela, pot se pričenja strmo vzpenjati.

BIŠEČKI VRH
Pod nami se odpira vedno lepši pogled na zaselke v Črmlji in Sovjaku, v daljavi lahko opazujemo pesniško ravnino. Ko prikolesarimo na vrh, v križišču zavijemo desno in po 3 min vožnje smo "Pri mlaki", to je križišču, kjer spet zavijemo desno in s počasno vožnjo na naši desni strani opazujemo strmo "Papežovo grabo". Utrujeni si lahko privoščijo postanek s slikovitim razgledom (bišvrh1), če ob stari viničarji zavijejo desno. Po 100 m rahle vzpenjajoče poti se bo odprl prekrasen pogled po vsej Pesniški dolini. Ostali po ogledu stare viničarije nadaljujemo pot proti "Pesjaku".

Po asfaltni poti 6. Trnovski Vrh naprej in po 5 min (bišvrh 2 vodohram) se lahko ustavimo ob prekratkim zgrajenim "vodohramom". Zopet se nam odkriva prekrasen pogled na celotno občino.

V nadaljevanju poti se lahko za trenutek ustavimo ob kapeli, ki stoji na stičišcu 3 cest, ki nas odpeljejo v tri različne občine in župnije:

S - Trnovska vas (sv. Bolfenk), Z - Volicina (sv. Rupert) J - Destrnik (sv. Urban).

Po ogledu kapele nadaljujemo pot po vzhodni poti proti Destrniku. Pri tabli Vintarovci zavijemo levo in pot nadaljujemo pod pokopališčem naprej po obronkih Ločkega Vrha do regionalne ceste v Ločiču.

LOČIČ
Prečkamo regionalno cesto in se odpeljemo proti spodnjemu delu vasi Ločič (z magistralne ceste zavijemo desno). V centru spodnjega dela vasi v manjšem križišču med hišami zavijemo levo in po nekaj metrih vožnje zagledamo Benkovo kapelo. Ob njej stoji staro kamnito znamenje iz leta 1680.

Za Benkovo domačijo se zacenja "Ločka gmajna". Za jarkom zavijemo levo in po poljski poti nadaljujemo pot proti toku potočka do mosta. Med vožnjo lahko opazujemo značilno pesniško pokrajino, ki je prepredena s poljskimi potmi, njivami, travniki in jelševimi gozdički.

Vmes odkrijemo ostanke starega bunkerja iz prve svetovne vojne, ki ga prerašča grmovje (v svoji notranjosti verjetno še vedno skriva zanimive spomine na preteklost). Preko mostu se zapeljemo do asfaltne ceste, kjer spet zavijemo levo. V bližini je nekoč stal čudovit vodni mlin, na žalost nas danes na to opozarja le še poglobljena struga potoka.

Na poti se ustavimo ob stari panonski hiši, stari preko 200 let. V njej še vedno stanujejo (možnost ogleda). Pot nadaljujemo po asfalti cesti in v križišcu, če zavijemo, si lahko pogledamo Štefanovo kapelo (posebnost kip Kristusa) ali pa pot nadaljujemo proti centru občine. Pot zaključimo na mestu, kjer smo jo tudi začeli - pred cerkvijo sv. Bolfenka.

Gnezdišča sive čaplje in Naravoslovna učna pot

caplja b
turisticna pot b
logarica b

Ker smo del narave, ki je tudi naša največja učiteljica, je prav, da ji prisluhnemo in z njo živimo. Res, mi je bilo že v zgodnjih otroških letih največje veselje pohajkovati po naravi in zamaknjeno opazovati sožitje rastlin in živali.
Življenjska pot me je zanesla na prelep kraj v Bišu od koder je enkraten pogled na pesniško dolino, še posebej na Jezera. Že otroka sta me veliko spraševala, kaj se dogaja tam doli v tistem močvirju, kjer so take velike sive ptice.
To so pravzaprav začetki mojega raziskovanja, ki sem ga nadaljevala kot mentorica mladim raziskovalcem v šoli.
Vključila v sem se DOPPS in mladi ornitologi so bili v veliko pomoč pri delu na terenu. Skupaj s vztrajnimi učenci so nastale raziskovalne naloge, ki so bile podlaga za izdajo brošure Siva čaplja znamenitost občine Trnovska vas, ki je izšla spomladi 2001. V njej je natančno opisana siva čaplja, njen način življenja skozi opazovanje otrok, saj so opravili številne monitoringe.
Dve leti pozneje je nastala še zloženka Naravoslovna učna pot Jezera. K sodelovanju sem pritegnila Zavod za naravno in kulturno dediščino OE Maribor ter Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Predstavljene so rastlinske in živalske vrste. Obiskovalec v slabih dveh urah uživa v lahkotnem sprehodu in opazovanju pestrosti številnih različnih vrst ptic, metuljev, kačjih pastirjev, v bogastvu barv različnih cvetov od močvirske logarice , vodne perunike do barvne travniške preproge. Učenci šole vsako leto v mesecu maju preživimo naravoslovni dan prav v Jezerah, kjer samostojno pridobivajo nova znanja z opazovanjem in iskanjem dodatnih informacij v različni strokovni literaturi. Otroci so vedno znova navdušeni in nič jim ni tuje varovanje narave.

Angelca Fras

Siva čaplja znamenitost Občine Trnovska vas

Raziskovalna naloga »BOLFENŠKA TURISTIČNA POT«

BOLFENŠKA TURISTIČNA POT

Bolfenška turistična pot je naslov raziskovalni nalogi, s katero smo v šolskem letu 2006/07 tekmovali na dveh tekmovanjih. Na tekmovanju, Turizmu pomaga lastna glava in pa Mladi raziskovalci Slovenije. Avtorice naloge smo Katja Nežmah, Diana Petrovič in Doroteja Pukšič. Naloga je bila izdelana pod mentorstvom Aleša Marđetka, profesorja ZGO in GEO.
V naši nalogi obravnavamo in preučujemo kako bi v življenje spravili dolgotrajno željo večine prebivalcev občine Trnovska vas. Ta želja je razvoj turizma, za kar so zagotovljeni pogoji, saj je poleg primernega reliefa naša občina bogata z naravno in kulturno dediščino državnega pomena. Cilj naloge je oblikovati turistično pot, ki bo vso to dediščino povezala in jo tako ponudila gostom na ogled. V nalogi smo prikazali, kje bo pot potekala in katere znamenitosti bomo predstavili gostom. Dodelali smo celoten program, ki se bo odvijal na poti, na posameznih postajah, ko bodo na njej organizirane skupine. Poskrbeli smo tudi za informiranost individualnih gostov. Oblikovali smo znak poti, puščice za smerokaze, informativne table na posameznih postajah in table, ki prikazujejo potek celotne poti. Navedli smo tudi kdaj bi bilo najprimerneje obiskati našo pot in na kakšne vse načine jo lahko gostje »premagajo«. Podali smo tudi predloge, kaj bi se še dalo storiti na področju turistične ponudbe in kako bi to storili, da bi bila naša ponudba za turiste bolj zanimiva in vredna ogleda. V nalogi so predstavljeni tudi načini trženja ponudbe. Oblikovali smo tudi ideje za izdelavo spominkov.
Vse te ideje nam je uspelo združiti v nalogo, ki smo jo popestrili še z reklamnim materialom, namenjenim obiskovalcem naše poti. V največje veselje pa nam je, da smo k sodelovanju pritegnili občino in smo že skupaj naredili nekaj korakov k uresničitvi tega projekta.
S to nalogo pa smo nabrali tudi veliko bero zelo uspešnih rezultatov. Tako smo v projektu Turizmu pomaga lastna glava, skupaj še z odrsko predstavitvijo in razstavo posegli po najvišjih mestih v državi. Igralske sposobnosti so pokazali Larisa Pukšič, Aljaž Kranjc, Primož Prigl, Martina Kolednik, Manuela Kovačec in Sašo Arnuga. Odrsko predstavitev je napisala gospa učiteljica Milena Meznarič, učence pa je pripravljala gospa učiteljica Jolanda Zelenko. 19. in 20. aprila 2007 smo na državnem tekmovanju Turizmu pomaga lastna glava, predtem smo na regijskem tekmovanju na Ptuju osvojili zlato priznanje, v Sostru pri Ljubljani, za sodelovanje prejeli zlato priznanje, skupno pa smo bili drugi v državi.
21 .aprila 2007 pa smo na tekmovanju mladih raziskovalcev Slovenije v Gorišnici pred komisijo zagovarjali nalogo tako uspešno, da je raziskovalna naloga Bolfenška turistična pot prejela, za kategorijo turizem, zlato priznanje in se uvrstila na državno tekmovanje v Murski Soboti.
1. junija 2007 je potekalo državno tekmovanje mladih raziskovalcev. V močni konkurenci osnovnih in srednjih šol iz vse države, smo našo nalogo spet odlično predstavili in osvojili srebrno priznanje.
To nalogo pa smo uspeli vključiti tudi v mednarodni projekt »Green map«. Gre za izdelavo poti in zemljevida, ki združuje vse dobrine trajnostnega razvoja nekega območja. Na tem področju smo prvi v Sloveniji, naše delo pa so opazili tudi že v ostalih svetovnih državah vključenih v projekt. Zemljevid smo že izdelali sedaj pa nas čaka še promocija tega, tako na nacionalno kot tudi na mednarodni ravni.
Našo pot si lahko ogledate tudi na medmrežju:
http://www.trnovska-vas.si/f/bolfenska-pot/
Naše aktivnosti v mednarodnem projektu »Green map« pa na:
http://www.greenmap.org/greenhouse

Simoničeva domačija

 

hisa simonic bV Trnovski vasi se nahaja Simoničeva domačija, ki je stara preko 200 let. Občina je razglasila domačijo za kulturni spomenik, ta se vodi v registru kulturne dediščine in spada pod varstvo in zaščito Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor.

Simoničeva domačija je ena redkih ohranjenih izvirnih panonskih domačij v Sloveniji.
Ima slamnato streho in je zgrajena v obliki črke L. Je prava panonska hiša, lesena »cimprana« stavba. Zgrajena je bila leta 1787. Pri vstopu v hišo pridemo najprej v »priklet« oziroma hodnik. Iz hodnika pridemo naravnost v lepo ohranjeno črno kuhinjo, edino ohranjeno daleč naokrog. Levo od vhoda je velika sprednja soba/hiša s krušno pečjo, desno pa zadnja soba/hiša.
Desno od kuhinje je kamra, v kateri je bil nekoč krompir. V hišo so pozneje vgradili okna, ki ne ustrezajo prvotnemu videzu, zamenjana pa so tudi tla. Stavba se nadaljuje v gospodarsko poslopje, ki je sicer pokrito z opeko. V sprednji hiši je malo okno, ki so ga uporabljali za prezračevanje. Zunaj hiše so naslednji prostori: »gümna«, »listjak«, »verštat« (delavnica), »štala«, »svinjska štala« in drvarnica.
V takšni panonski hiši so nekoč prebivali viničarji.

Ob bistrem potočki je bil mlin (po sledeh nekdanjih mlinov v občini Trnovska vas)

V naši občini je bila tradicija mlinarstva pred leti zelo razvita. Na potočkih so v prejšnjih stoletjih delovali številni mlini, ki so pridelke domačinov mleli v moko, iz katere so pekli svoj »vsakdanji« kruh. Ljudje pa so žita spreminjali v moko tudi v svojih mlincah in žrmljah. Danes večine mlinov ni več, ostal je le eden, ki pa žal ne deluje več. Živijo samo še v spominih starejših ljudi. Toda tudi ta spomin vse bolj bledi. Zato smo se odločili, da ohranimo za naš kraj tako pomembno in značilno dejavnost, da se bomo zakopali v delo in prikazali zgodovino mlinarstva v naši občini in jo tako iztrgali pozabi.
Celotno zgodovino mlinarstva si lahko ogledate s klikom na spodnjo povezavo.
Download

OB BISTREM POTOČKU JE BIL MLIN (PO SLEDEH NEKDANJIH MLINOV V OBČINI TRNOVSKA VAS)

Kulturni spomeniki občine Trnovska vas

Kulturni spomeniki so posamezni objekti ali območja kulturne dediščine, ki so posebnega kulturnega pomena in se to odraža tudi v višji stopnji javnega interesa in s tem zahtevnejših prostorskih omejitvah in usmeritvah. Kulturni spomeniki, ki predstavljajo vrhunski dosežek ustvarjalnosti oziroma ključno ali redko ohranjeno dokazilo določenega obdobja zgodovinske preteklosti, lahko pridobijo status spomenika državnega pomena. Kulturni spomenik, ki je po strokovnih merilih posebnega pomena za ožje ali širšo lokalno območje, je spomenik lokalnega pomena. Po lastnostih ločimo arheološki, zgodovinski, umetnostno-zgodovinski oziroma umetnostni ali arhitekturni spomenik, naselbinski, etnološki, tehnični spomenik, spomenik oblikovane narave in kulturno krajino.

V kulturno dediščino občine Trnovska vas spadajo naslednji kulturni spomeniki:

Cerkev sv. Bolfenka v Trnovski vas
Gomilno grobišče v Trnovski vasi
Gomilno grobišče v Bišu
Rimski gomili v Ločiču
Arheološko območje v Črmlji 1
Arheološko območje v Črmlji 2
Arheološko območje v Črmlji 3
Arheološko območje v Črmlji - karta
Štefanova kapela v Trnovski vasi
Kapelica pri hiši Črmlja 18
Peklarova kapelica v Bišu
Letnikova kapelica v Trnovski vasi
Letnikova kapelica v Trnovskem vrhu
Požegarjeva kapelica v Bišečkem Vrhu
Benkova kapelica v Ločiču
Kužno znamenje v Ločiču
Znamenje v križišču cest v Ločiču
Znamenje v Trnovski vasi
Kapelica pri Roškarjevih v Bišu
Balažekova kapelica v Črmlji
Simoničeva domačija


Vir podatkov: Zbirni register dediščine, leto 2000 (Uprava RS za kulturno dediščino)
Vir za kartografsko osnovo: TTN5 / TTN10. leto 2000 (Geodetska Uprava RS)

Cerkev svetega Bolfenka in župnišče

Leta 1786 so začeli graditi cerkev in  župnišče                               

Gradili so jo iz materiala Urbanske pokopališke kapele Sv. Bolfenka in iz kapele Sv. Janeza na Gaberniškem vrhu pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah. Cerkev in župnišče so gradili dobri dve leti, kajti 1. januarja 1790 je bila v cerkvi prva sv. maša. V začetku ni imela takšne podobe kot danes. Zvonik je bil nižji, kajti leta 1885 so ga povečali. Cerkev je imela najprej lesen, raven strop. Obokali so jo šele leta 1880.

CERKEV SV BOLFENKA

 

 

 

 
Cerkev leta 1921

Glavni oltar je bil postavljen ob dograditvi cerkve leta 1790. Imel je prosto menzo iz kamna, nad oltarjem je bila nameščena slika sv. Bolfenka, ki so jo prinesli iz pokopališke kapele v to cerkev. Današnji pozlačen nastavek s tabernakljem je bil postavljen v cerkev leta 1880. Od leta 1884 je bila nad oltarjem nameščena slika sv. Bolfenka (slikarja J. Brolla). To sliko so zamenjali leta 1903 s kipom sv. Bolfenka, ki ga je izdelal podobar Perko od Sv. Trojice v Slov. goricah.

Stranska oltarja na moški in ženski strani sta bila postavljena v cerkev ob njeni dograditvi, vendar ne povsem takšna kot sta danes. Sklepa se, da so oltarja prinesli v to cerkev iz Urbansko pokopališke kapele skupaj z gradbenim materialom. Stranski oltar sv. Družine je bil prenarejen leta 1895 in je posvečen sv. Družini. Kipe sv. Družine je izdelal podobar Perko. Na straneh oltarja se nahajajo še kipi: sv. Frančišek Ksaverski, sv. Janez Nepomuk, zgoraj pa sv. Martin na konju. Stranski oltar na ženski strani ima zidano menzo in lesen nastavek. Posvečen je sv. Luciji. Pred njo je kip Žalostne Matere Božje z mrtvim Jezusom v naročju, ob straneh pa so kipi sv. Apolonije in sv. Barbare, zgoraj pa kip Matere Božje z Detetom. Vsi ti kipi so videti zelo stari. Mojster ni znan.
Prižnica se nahaja na moški strani na začetku prezbiterija. Je lesena in nameščena na zid. Za njen izvor se ne ve. Prižnico krasijo podobe vseh štirih evangelistov. Nad njo je kip Mojzesa s tablami desetih božjih zapovedi.
Orgle so postavljene v cerkev leta 1868 s 14. registri. Naredil jih je Adelberd Kafka, ki je deloval v letih 1850 – 1870 v Mariboru.
Križev pot - ne ve se za mojstra in čas izdelave.    

 krizevpot

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 


Križev pot     

IMG b

 

 

 

 

 

 

 

Cerkev z okolico danes

IMG 1 b


 

 

 

 

 

 

27.10               27.10-1

     Oltar v cerkvi                  Kip: Sv. Bolfenk

Notranjost cerkve je poslikana

27.10-3

 

 

 

 

 

 

 

 


Podobe za velikim oltarjem je leta 1880 slikal Fontoni iz Konjic, ostale slikarije v prezbiteriju pa leta 1884 J. Brollo iz Gemone. Ladja je bila poslikana pozneje in sicer leta 1895. Slikal jo je Gornik od Sv. Petra v Mariboru. Sedanjo postavitev prezbiterija je projektiral dipl. ing. arh. France Kvaternik. Izvedba postavitve novega daritvenega oltarja, ambona, krstilnika, sedilj, mizice za darove in podstavka za tabernakelj je bila uresničena leta 1988.

27.10-4
Poslikava v prezbiteriju

 

Zvonik je občasno sameval brez zvonov. Ne ve se, kdaj so bili v njem prvi zvonovi. Po vsej verjetnosti so tudi dva zvonova prenesli iz kapele Sv. Bolfenka. Ob nabavi novih leta 1885 je omenjeno, da so se prejšnji zvonovi uporabili za izdelavo štirih novih. Prva svetovna vojna jih je vzela. Leta 1923 so dobili nove. Za bronaste zvonove ni bilo dovolj sredstev, zato so se odločili za jeklene.

Ti zvonovi so še danes v zvoniku in so trije:

veliki zvon ima glas »D« in tehta 1380 kg,
srednji zvon je uglašen na »F« in tehta 875 kg,
tretji najmanjši je uglašen na »G« in tehta 504 kg.
Pomembnejši duhovniki, ki so prenavljali cerkev in župnišče:

Franc Slanič (od 1862 do 1891) – po njegovih prizadevanjih se je duhovnija Sv. Bolfenk leta 1869 povzdignila v župnijo. Veliko je tudi obnavljal. Dal je obokati cerkev, v cerkvi je dal poslikati prezbiterij in povišati zvonik, narediti v cerkvi nov tlak, obnovil veliki oltar, nabavil nove orgle, ter priskrbel nove zvonove. Tudi župnišče je dvignil za eno nadstropje.
Jožef Sinko (od 1891 do 1901) – dal je poslikati celotno ladjo v cerkvi in sezidati novo gospodarsko poslopje.
Jožef Ilešič (od 1901 do 1907) – v tem času so se nabavili novi kipi župnijskega zavetnika sv. Bolfenka, Srce Jezusovo, Srce Marijino in Žalostna Mati Božja.
Jožef Vodušek (od 1908 do 1914) – ustanovil je posojilnico in celotno cerkev od zunaj obnovil.
Ferdinand Pšunder (od 1914 do 1927) – po njegovem prizadevanju je bilo spremenjeno ime župnije iz »Sv. Bolfenk pri Bišu in Trnovcih« v »Sv. Bolfenk v Slov. goricah«. Obnovljena je bila domala vsa cerkev od zunaj in od znotraj. Nabavili so nove jeklene zvonove. Nabavil je veliko novih liturgičnih paramentov.
Franc Letonja (od 1934 do 1940) – prenovil je župnišče in cerkev.
Drago Žižek (od 1950 do 1974) – dvakrat dal obnoviti zunanjščino cerkve, jo elektrificiral skupaj z župniščem in gospodarskim poslopjem, ozvočil cerkev, ter nabavil nove klopi na ženski strani.
Matija Hajdinjak (od 1975 do 1993) – obnovil je župnišče, temeljito obnovil tudi zunanjost cerkve: elektrificiral zvonove, obnovil streho, zvonik in fasado; notranjost cerkve: obnova fresk, zidu in stropa, nov daritveni oltar, ambon in krstilnik. V delu nekdanjega gospodarskega poslopja je zgradil novo učilnico in nabavil nove elektronske orgle.

CERKEV SV BOLFENKA1

Cerkev z okolico nekoč , desno od cerkve stara šola, levo trgovina in pošta

Opombe

MENZA = [lat. mensa oltarna miza] skupna obed(oval)nica
2 TABERNAKELJ = [lat. tabernaculum kočica, šotor] v katoliški liturgiji omarica na glavnem oltarju, v kateri hranijo monštranco
3 PRIŽNNICA = pridvignjen prostor v cerkvi, namenjen pridigarju
4 PREZBITERIJ = [gr. Presbyterion svet starejših] v cerkvi prostor okrog velikega oltarja, določen za duhovščino
5 LADJA = prostor v cerkvi, ki ga glede na lego delimo na srednjo, stransko in prečno ladjo
6 AMBON = povišan bralni oder
7 PARAMENT = liturgična oblačila, oprema (prti, svečniki itd.)

Narodna noša na področju Trnovske vasi

V 18. stol. so že na tem področju imeli svojo narodno nošo.

Možje in fantje so nosili dolge breguše (široke pisane dokolenske hlače) in prek njih srajce do stegna. Oboje je bilo iz domačega platna. Čez srajco so oblekli moder ali rdeč prslek (kamižol) in iste barve pas, suknjeni moder plašč s širokim ovratnikom (golerom). Glavo jim je pokrivala kosmata kapa ali črn klobuk s širokimi krajniki. Obuti so bili v škornje z visokimi opatnicami.

Ženske so oblačile raš (janka) s starimi gubami, segajoč pod kolena, rdeč ali moder telesnik (moderc), prešit s trakovi v različne barve, namesto srajce pa bele rokavce. Obute so imele črevlje z visokimi opetnicami in mnogogubnimi sarami. Omožene žene so nosile na glavi snežno bele peče (rute), dekleta pa so hodila gologlave. Le preko čela so si navezale 6-8 svilenih trakov. Zadaj pa so jim visele kite s spletenimi trakovi.

Stavbarstvo na področju občine Trnovska vas

1
2
3
4

Ljudska arhitektura neke dežele je najočitnejši odsev njene gradbene in prostorske kulture. Stavbna dediščina se je skozi čas izpopolnjevala, dopolnjevala in preizkušala. Naselja strnjena na ravnicah in razložena v goricah, so še v začetku 20. stol. sestavljale skromne lesene, ozke, nizke s slamo krite in z ilovico ometane in beljene stavbe – »cimprače«.

V ravninskem predelu tega področja so bile hiše grajene v obliki črke »L«, prav tako tudi na širokih slemenih. Na pobočjih pa so bile hiše grajene nad kletjo. Zidane stavbe se po videzu skoraj ne razlikujejo od lesenih. Predvsem v 19. stol. so odprtine na stavbah in vogale tudi oblikovali in okraševali, vendar v primerjavi z dru

gimi regijami manj bogato. Večinoma krasijo hiše le skromno rezbarsko obdelana vhodna vrata, v ometu poudarjeni okenski okviri in hišni vogali. Pred vhodom v stavbo so pogosto zasadili vinsko trto (brajde), ki je hišo poleti varovala pred poletno pripeko, v jeseni pa obdarovala z grozdjem.

Stanovanjski del – osrednji bivalni prostor – »iža«, veža – »preklet«,

kuhinja – »künja« in sekundarni bivalni prostor, ki so ga uporabljali za spanje in shranjevanje pridelkov – »mala iža«, je bil z gospodarskimi prostori združen pod isto streho. Tako so nastal

i razpotegnjen dom – »dom na vogal« in »dom na dva vogala«.

Gospodarski del – je bil pri bodisi v sklopu stanovanjskega dela (na ravninskem delu) ali ločeno (na vzpetinah). Vseboval je: gümla (za vozove) in parma (za steljo in krmo živali), hlev (za krave in svinje), drvarnica, stranišče in gnojišče.

 



Kulturna dediščina

Na območju občine Trnovska vas beležimo bogato kulturno dediščino. Pomembnejši kulturno-zgodovinski spomeniki:
Cerkev sv. Bolfenka iz leta 1789 je tipična predstavnica jožefinskih sakralnih stavb iz zadnje tretjine 18. stoletja. Njena predhodnica je bila večja pokopališka kapela
V Trnovski vasi je Štefanova kapela, pred vasjo zidano znamenje z nišo izpred leta 1788, ki pa je že predelana
Na pokopališču je Križeva kapela
Pred zadnjo vojno so še izdelovali laneno platno in konopljene vrvi. Še pred kratkim je bilo tu ohranjenih več lanišnic platna s posebnimi pečati, imenovanimi biki
V bližnjem gozdu sredi Pesniške doline je pet antičnih gomil. Leta 1962 so našli v eni žgan grob s fragmenti keramike.
V Bišu so bile najdene štiri rimske gomile, ki pa so jih okoli leta 1880 razvozlali: gomile so bile tudi na parceli, ki nosi tudi ledinsko ime Gomile.
V Ločiču stojita stebrasto znamenje iz 16. stoletja dopolnjeno s Figuro iz leta 1680 in zidano stopasto znamenje iz 18. stoletja.V gozdičku zahodno od ceste Ptuj – Trnovska vas je dvoje antičnih gomil. Leta 1962 so v eni našli žgan grob s fragmenti keramike.
V območju vasi Črmlja je vrsta antičnih gomilskih grobišč, ki so deloma razkopana deloma še ohranjena. Večina so v gozdu in na njegovem robu.
V Trnovski vasi se nahaja Simoničeva domačija, ki je stara preko 200 let. Občina je razglasila domačijo za kulturni spomenik, ta se vodi v registru kulturne dediščine in spada pod varstvo in zaščito Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor.
Lesena » cimprača » iz druge polovice 18. stoletja, ki je zgrajena v obliki črke L, je redka ohranjena Panonska hiša v Sloveniji.

Več o kulturni dediščini si lahko preberete v Strokovnih podlagah za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin in dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Trnovska vas, ki ga je leta 2000 izdelal ZVNKD Maribo

Naravna dediščina

Rezervat sivih čapelj1caplja
Velika naravna znamenitost je tudi gozdni rezervat sivih čapelj v naselju Biš, ki šteje 131 gnezd, od tega sta dve gnezdi belih čapelj in več gnezd kanj, ki se štejejo kot gnezdišča ogrožene živalske vrste, eno redkih v Sloveniji. Zato so v občini Trnovska vas še posebej ponosni na to dolgonogo in dolgokljuno lepotico sivo čapljo, ki ima največjo in najstarejšo kolonijo na Slovenskem v Jezerah (kot predel imenujejo domačini) v Bišu.



Močvirska logarica (Fritillaria meleagris)1logarica
Značilnosti: Na okoli 30 cm visokem steblu iz katerega izraščajo črtalasti listi je običajno en sam cvet do 4,5 cm velik cvet. Cvetni listi so škrlatno belo lisasti (šahovnica), le redko tudi beli. Zelo redko sta tudi dva cvetova na enem steblu. Močvirska logarica zacveti marca ali aprila. V Sloveniji je zaščitena.

Zgodovina

Ljudje so v davnini poseljevali nova ozemlja iz različnih vzrokov. Nekaterim so ugajala dobra zemljišča, drugim bližina večjih trgovskih poti in središč, spet tretjim bližina večjih vodnih virov. Če se je vse želeno in iskano združilo je mesto za poselitev bilo toliko bolj privlačno in dolgoročno pomembno za preživljanje. Tega so se dobro zavedali tudi prvi naseljenci, ki so že v antični dobi poselili na sedanje območje občine Trnovska vas. Številne antične gomile, lonci, posamezni osebni predmeti in denar, kažejo na to, da je bilo to ozemlje že v davnini obljudeno.

V rimskem času je ta del Slovenije s Ptujem in njegovo okolico spadal v provinco Panonija. Rimski Petoviona (Ptuj) je bil pomembno središče civilizacije in romanizacije. Rimska država je tukaj živečemu ljudstvu v zameno za njihovo priznavanje rimske oblasti, plačevanju davkov in dajanju vojakov pustili njihovo religijo, božanstva in razne običaje.
Naši predniki so se začeli naseljevati na današnjih tleh v 6. stoletju. Kažipot za naseljevanje so bile reke, potoki, starejše kulture zlasti rimske ceste. Nasploh so se naseljevali na ozemlju, kjer so našli od staroselcev za kulturo pridobljeno zemljo. Kmečki domovi so se združevali v zaselke oz. vasi, ki so se kasneje združile v občino sv. Bolfenk v Slovenskih goricah.

V urbarjih graščine Vurberg, kateri lastniki so bili gospodarji prostora, na katerem leži občina Trnovska vas, vidimo, da se je najprej pojavila vas Črmlja (v 15. st.). Trnovci in Biš pa se pojavita kasneje. Vas Biš je spadala pod graščino Hrastovec (Gutenhaag).
Iz dela pražupnije Ptuj so v 15. stoletju ustanovili vikariat sv. Rupert. Leta 1782 najdemo imena krajev v župniji sv. Rupert (Voličina): Biš, Bišečki Vrh, Črmlja, Zg. ter Sp. Črmljenšak in Sovjak. Leta 1582 sta prav tako imenovana kraja Trnovska vas in Ločič, katera spadata v župnijo sv. Urban (Destrnik). Prevelike oddaljenosti do župnijskih cerkev, je verjetno spodbudila tedanje prebivalce, da so zaprosili za novo, svojo duhovno središče, kjer bo cerkev in reden duhovnik. Tako je bilo s cesarskim odlokom iz 18. junija 1785 ustanovljena nova lokalija Biš.

Urbarialni in listinski zapisi pričajo, da so bile vasi v tistem času izredno bogate. Jožefinske reforme so bile podlaga za ustanovitev šole v Trnovski vasi, v istem času pa je bila oblikovana tudi lokalija sv. Bolfenka, ki je bila izhodišče za ustanovitev župnije sv. Bolfenka.
Začetki razvoja sedanjega centra občine segajo v leto 1768, ko so začeli graditi cerkev. Že leta 1785 nasproti novozgrajene cerkve stoji tudi nova šola z učilnico in stanovanjem za učitelja. Redna osnovna šola je bila ustanovljena 1807 in bila preoblikovana v dvorazrednico v letu 1877. Do leta 1976 je bila šola popolna, pozneje pa so učenci višjih razredov (od 6 do 8 razreda) obiskovali OŠ Mladika na Ptuju.
Lokalna samouprava je ob koncu predprejšnjega in v začetku prejšnjega stoletja bila organizirana na različne načine, vendar sta bili šola, predvsem pa fara vedno najmočnejši argument povezovanja.

V drugi polovici 18. stoletja so bili na območju Trnovske vasi ustanovljeno gasilsko, kulturno in prosvetno društvi (med najstarejšimi v Sloveniji) ter krajevna knjižnica in hranilnica. Tako se je oblikovala zaključena celota, kar je bilo upoštevano pri doslej najuspešnejši obliki lokalne organiziranosti, občini Trnovska vas, ki je bila oblikovana v 30- tih letih tega stoletja. Tedanja občina je izpolnjevala vse minimalne pogoje za obstoj, saj je imela faro, popolno 8. letno šolo, pošto, telefon, telegraf, tri trgovine, zdravstveno varstvo je bilo zagotovljeno v ambulanti v Sv. Trojici, delna na Destrniku, kjer je bila tudi žandarmerijska postaja. V tedanji občini so delovala različna društva, knjižnica in hranilnica ter več obrtnikov, med njimi mlin, ki uspešno deluje še danes. 
V času druge svetovne vojne je okupacijska oblast obdržala občinsko in farno avtonomijo. Po vojni je bil ustanovljen Krajevni ljudski odbor Trnovska vas, leta 1952 pa Občinski ljudski odbor Trnovska vas.
Leta 1948 so krajani začeli graditi zadružni dom. Od leta 1953 do 1955 se je gradilo električno omrežje.

Leta 1954 je bilo ustanovljeno državno posestvo, ki je bilo nekaj časa samostojno, pozneje so ga priključili Kmetijskemu kombinatu (KK) Ptuj, danes spada k Perutnina Ptuj. Kmalu zatem je dobila zadruga prvi traktor. Kmetijska zadruga je začela odkupovati živino, sadje in poljske pridelke. Uvedli so tedenske domače živinske sejme.
Leta 1962 so bile farne meje usklajene s krajevnimi, 1965 postane KS Trnovska vas kot ena od petindvajsetih krajevnih skupnosti občine Ptuj.
Leta 1968 je KS Trnovska vas uvedla prvi krajevni samoprispevek (za dobo petih let) – za vzdrževanje krajevnih cest in nujne potrebe vasi.
Leta 1976 so bili asfaltirani prvi kilometri ceste na odseku Trnovska vas – Vitomarci, ter odcepa proti Bišečkemu vrhu in Črmlji. V letih 1980-81 so zgradili dom krajanov, novo šolo in pošto.

V letu 1995 je bil samostojen razvoj KS Trnovska vas prekinjen, saj je bila proti volji, izraženi na referendumu, združena v občino Destrnik - Trnovska vas, ki v takšni obliki ni nikoli delovala, s takšno obliko lokalne organiziranosti pa se niso strinjali tudi v preostalih dveh krajevnih skupnostih.
Svet občine Destrnik- Trnovska vas je 18. 6. 1996 soglasno sprejel sklep o razdružitvi tedanje občine, kar je sprejel tudi zbor krajanov in Svet krajevne skupnosti, vse tri krajevne skupnosti pa so sprožile tudi ustavne spore. KS Trnovska vas je bila pravna oseba s statutom, samostojnim finančnim poslovanjem in zaposlenim tajnikom, investicijska sredstva pa so se v občini delila po številu prebivalcev v posamezni krajevni skupnosti.
Zaradi različnih gospodarskih in političnih interesov je delovanje nove občine Destrnik-Trnovska vas bilo zelo oteženo in so ga pretresale manjše in večje afere in zapleti. V aprilu leta 1998 Ljudska iniciativa Trnovska vas ne dovoli odhoda županu Francu Pukšiču iz prostorov občine. Zahtevajo, da se uredi vprašanje sedeža občine in šolskih okolišev.
Težnje po samostojnosti vedno bolj izbija v ospredje. Razdelitev obstoječe občine in ustanovitev novih občin narekujejo predvsem geografske, zgodovinske in gospodarske specifičnosti novih občin.

Zgodovinsko KS Destrnik, KS Trnovska vas in KS Sveti Andraž v Slov. goricah niso bila nikoli povezana med seboj, razen v letih 1955-1956. Že takratna povezava je pokazala, da tako različna območja ne morejo biti povezana v določeni obliki lokalne skupnosti.
Velika trenja spet stopijo v ospredje v juniju 1998, saj je 21. junija razpisan referendum za prenos sedeža iz Trnovske vasi v Vintarovce. Krajani Trnovske vasi in vse politične stranke, ki so takrat delovale v prostoru Trnovske vasi napovejo cestno zaporo regionalne ceste Ptuj-Lenart, če Ministrstvo za lokalno samoupravo referenduma ne prekliče in namesto tega razpiše referendum za samostojno občino Trnovska vas. Ker do sestanka ni prišlo, so krajani v nedeljo 21. junij bojkotirali referendum o prenosu sedeža in za nekaj časa zaprli regionalno cesto. Do sestanka s predsednikom tedanjega državnega zbora pride v petek 3. julija, kjer predstavniki KS predstavijo svoje težave in razmišljanja za bodoče organiziranje lokalne samouprave.

Leta 1998 so z referendumom izglasovali samostojno občino Trnovska vas. Istega leta je državni zbor sprejel sklep, da se KS Trnovska vas dobi samostojno občino. Prve volitve za župana in svetnike nove občine Trnovska vas so petekale v letu 1998.

Stare razglednice

Ra 1 b Ra 2 b
Ra 3 b Ra 4 b
Ra 5 b Ra 6 b
Ra 7 b Ra 8 b
Ra 9 b Ra 10 b
Ra b  

 

Legenda o humski Trezi (babi)

Po zapisu pesnika in pisca Antona Ferša (1903 – 1980), iz knjige Spomini Antona Ferša (str. 125 –126) avtorja Slavka Krajnc;

»Humska Treza (Baba) je bila doma v Humu. Živela je sama v čisto nizki bajtici v eni sami sobi. V njej je bila starinska miza z majhnim stolčkom in z velikim panjem ali štorom, ki je tudi služil za sedež. Zraven »sobe« je imela manjši hlev, kjer je redila nekaj koz in kozla. Tudi iz daljnih krajev so ji takrat gonili koze k »biku« ali kozlu. Od nje oz. Humske Babe so se širili neprijetni vonji. Humska Baba oz. Treza je bila znana vračica.«

Po zapisu pisatelja Ignaca Koprivca, iz knjige Kmetje včeraj in danes, izdane leta 1939 v Lenartu (str. 215 – 217)

»Kakšnih dve sto metrov za pokopališčem stoji sredi gozdov samotna koča. V nji se je nekega dne nastanila starejša ženska, o kateri ni vedel nihče, kako se piše, kako ji je ime, in ljudje so ji dali ime Humska. Nihče tudi ni vedel, od kod je prišla, šele dolgo potem se je izvedelo, da je izhajala od nekod iz spodnjih krajev: iz Haloz, ali s Ptujskega polja.

Nihče se ni priselil z njo, le pes, majhen, črn in popadljiv je bezljal ob nji z navzgor privihanim repom ter skočil tu pa tam nazaj, če se je upiral kozel, ki ga je ženska vlekla za seboj. Vščipnil ga je v stegno in kozel se je pognal naprej.
Par dni po njenem prihodu na Hum je že šel po fari glas, da je čarovnica, ki zdravi ljudi in živali s coprom, in ki ozdravi vsakega, kogar se loti.

Sprva so se je ljudje izogibali in bali, ko pa se je razvedelo, kako je pomagala pri svinjah tej gospodinji, kako je odpravila uroke pri onem hramu ter se je izkazala tudi pri zdravljenju goveje živine, so jeli prihajati k nji češče.

Glas o njenih uspehih pri zdravljenju je zašel tudi v sosednje fare in polagoma jo je poznal ves srednji del Slovenskih goric. K nji so prihajali bolniki od daleč. Vozili so ji takšne, nad katerimi so zdravniki baje že obupali. Prosili so jo nasvetov trdni gospodarji, in če je obolela komu kobila, jo je prignal k nji.
Ljudski glas je spletel okrog nje magični obroč, in kdor bi se ga dotaknil, bi naletel slabo. V vsej fari skoraj ni bilo človeka, ki bi ne verjel v moč njenih zagovorov, in ki bi se ne postavil zanjo, če bi jo hotel kdo obrekovati. »Še gospóda se je boji,« je pripovedoval tujcu, ki se je zanimal zanjo, kak kmet in ni mu pozabil omeniti zgodbe, ki je krožila med ljudmi: Prišel je baje k nji zdravnik. Hotel jo je posvariti zaradi mazaštva in ji dopovedati, da je vse to kar dela sleparija. Ona ga je pa samo pogledala in mu zapretila:

»Če pri tej priči ne izgineš, te bom zacoprala, da se ne boš ganil z mesta!«
In je odbežal, kolikor so ga nesle noge.

Vnanjost čarovnice Humske je bila odvratna. Rute ni nosila na glavi nikoli. Brez barvni, ilovici podobni lasje so ji padali neurejeni po tilniku, po obrazu, se ji vesili v ostre zelenkaste, nekam kačje hladne oči in ji ščegetali mogočen šiljast nos z bradavico na koncu.

Ustnice so se ji potegnile v notranjost ust čez brezzoba dlesna in mogočne brazde so se ji črtale čez koščeni obraz doli do koničaste brade in še dalje po suhem vratu.

Bila je majhna. Na levi strani hrbta je imela grbo, telo pa je imela sključeno v dve gube. Če je šla v hrib, je hodila tudi po rokah. Poleti in pozimi je hodila bosa. Obula se je le, ko je šla kam dalje od doma. Nohtov si ni strigla nikoli. Odbrusila si jih je z delom, zato so bili dolgi in ostri kot mačji kremplji. Ležala je zmerom oblečena, ob njeni strani pa je spal pes. Preživljala se je z darovi, ki so ji jih nosili kmetje kot plačilo za opravljeno vračitev. In če je bil dar, ki ga je prejela, premajhen, ga je zagnala za kmetico. Ta ji je seveda takoj poslala večji delež, sicer bi utegnila biti vračitev zaman. …«