Znane osebnosti

Jožef Koloman Veršič (1746-1841)

Rojen v Trnovcih, umrl v Ivniku. Kot duhovnik služboval Ožbaltu ob Dravi, Radgoni, Sv. Rupertu v Sl. goricah,Ptuju, Jurkloštru, Juršincih, Gradcu….Verjetno je pod kratico C.J.V. priredil l. 1783 za Štajerce slovenski katekizem.

Jožef Domanjko (1761-1818)

Rodil se je v Ptuju. Je prvi znani učitelj, ki je učil pri Sv. Bolfenku od leta 1792 do 1796. Poučeval še v Negovi, Svetinjah, Ptuju, Ptujski gori in v Hajdini, kjer je tudi umrl. 

dr. Jožef Muršec - Živkov (1807-1895)

mursec b

1plosca mursec b

Rodil se je v Bišu, 1. marca 1807. leta očetu Janezu in materi Katarini, rojeni Krajnc. V letih od 1814 do 1815 je hodil v ljudsko šolo pri Sv. Bolfenku. Od leta 1815 do 1817 je obiskoval šolo v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je imel strica dekana Jakoba Šalamuna. Med leti 1818 do 1825 je nadaljeval študij gimnazije v Mariboru. Nato je bil dve leti na liceju v Gradcu. Od leta 1827 do 1831 je študiral bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1830.

Služboval je pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, Sv. Miklavžu pri Ormožu in na Ptuju, kjer je postal tudi kaplan mešcanskega konjeniškega oddelka. Od leta 1839 do 1845 je bil privatni ucitelj verouka in slovenščine ter vzgojitelj pri grofu Fridauu v Gradcu. Leta 1846 je napravil doktorat in bil nameščen za veroučitelja na novi realki v Gradcu. Leta 1851 je po naročilu ministra Thuna, kot vladni komisar v na novo reformiranih gimnazijah na Hrvaškem uvajal maturo. V Senju je zbolel in se vrnil v Gradec, kjer je vse do upokojitve 1870 ponovno učil na realki. Upokojil se je v Gradcu, kjer je tudi ostal in poučeval verouk v zavodu Vicentium, v zadnjih letih pa še slovenščino za gojence malega semenišca. Leta 1876 je v rojstnem Bišu ustanovil gasilsko društvo. Umrl je 25. oktobra 1895. Pokopan je na domačem pokopališču pri sv. Bolfenku - v Trnovski vasi.

Sodeloval je z veliko pomembnimi ljudmi, kar dokazujejo tudi njegova dopisovanja z Vrazom, Bleiweisom, Slomškom in drugimi uglednimi ljudmi tega časa. Zbiral je ljudske pesmi, pregovore, pravljice, pripovedke, rastlinska imena. Leta 1832 pa se je poskusil tudi v pesništvu in napisal svojo prvo pesem. Sodeloval je pri Kozlarjevem zemljevidu, kjer je Muršec vrisal narodnostno mejo in opisal slovenska krajevna imena v mariborskem okrožju. Da je bil Muršec pomemben človek pove tudi to, da je leta 1847 izšla njegova slovnica, ki je bila prva slovenska slovnica po Valentinu Vodniku.

Udejstvoval se je tudi v političnem življenju. Spadal je med privržence ilirskih idej. 16. aprila 1848 je v Gradcu ustanovil društvo Slovenija, ki si je prizadevalo za samostojno Slovenijo. Brez dvoma je bil Muršec človek, ki je narodno prebudil marsikaterega Slovenca.

Dr. Jožef Muršec Živkov je bil poleg vsega znan kot velik dobrotnik in mecen. Podpiral je dijake in študente, letno je pošiljal darove dijaškim kuhinjam v Mariboru, Ptuju, Celju, bil podpornik mariborski in ptujski čitalnici, daroval je za celo vrsto narodnih ustanov po sloveskem, od leta 1859 je redno pošiljal velike darove lavantinski škofiji po prenosu sedeža v Maribor. Po zapisih bi naj darovi znašali okoli 15.000 goldinarjev.

V rojstnem kraju Bišu in župniji Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah je še danes vidna navezanost na domači kraj. Že okoli leta 1860 je ustanovil župnijsko knjižnico in jo založil s slovenskimi in hrvatskimi knjigami. Pomagal je pri preureditvi župnišca, pri obokanju in poslikavi cerkve, daroval je za povišanje zvonika in nove zvonove. Šoli je kupil njivo, prav tako pa je veliko prispeval za gradnjo nove šole. Po nepopolnih podatkih je domačemu kraju daroval okoli 7.000 goldinarjev.

Na njegovi rojstni hiši je bila 9. avgusta 1908, ob 100. obletnici njegovega rojstva odkrita plošča z napisom: "V tej hiši se je porodil 1. marca 1807 dr. Jožef Muršec, cvet slovenskega duhovstva in eden najzaslužnejših slovenskih rodoljubov." Ta kratek napis pove vse o tem velikanu, ki je izšel iz lepih Slovenskih goric, človeka, ki je verjel v to, kar se je dejansko zgodilo šele 95 let po njegovi smrti, da smo Slovenci postali suveren narod (ceprav ne združeni v avstrijski celoti), kar si je ta veliki Slovenec tako močno želel.

Objektivno oceno o njegovem delu, ob 100. obletnici njegove smrti, pa so dali strokovnjaki na slovensko - avstrijskem simpoziju, ki je bil 27. in 28. oktobra 1995 v Trnovski vasi. Organizirala ga je Univerza Maribor in obcina Destrnik - Trnovska vas. Namen simpozija pa je bil ovrednotiti delo dr. Muršca, predvsem kot slovenskega rodoljuba, dobrotnika, državnega uradnika in duhovnika ter ga postaviti na pravo mesto v slovenski zgodovini.

Ob 105. obletnici njegove smrti, pa so mu pred cerkvijo Sv. Bolfenka v Trnovski vasi odkrili doprsni kip, kar dokazuje, da so spomini na dr. Jožefa Muršca - Živkovega v domačem kraju še vedno živi in domačini radi ponovijo besede njegovega nečaka Jakoba Gomilška, ki je zapisal: "Od kod pa je priša?, Z našega Biša je nekda pritiša." 

Portret dr. Jožefa Muršca iz Biša

Portret dr. Jožefa Muršca iz Biša za RTV SLO. Prispevek je bil objavljen na RTV SLO 1. novembra 1995. Novinar Zmago Šalamun.

Jože Majcen (1818-1894)

Poučeval pri Sv. Bolfenku v času od 1850 do 1855. Bil je znani ljudski pesnik. Pesmi objavljal v reviji Šolski prijatelj. Rokopise nekaterih njegovih del hrani Univerzitetna knjižnica Maribor.

Janez (Ivan) Macun (1821- ? )

Rojen 23.1. 1821 v Trnovcih. Po končani gimnaziji v Mariboru je študira filozofijo in pravo v Gradcu. Postal je profesorski suplent na celjski gimnaziji in pozneje v Trstu. Kot profesor je služboval v Zagrebu, Ljubljani in Gradcu. Sodeloval je tudi z Vrazom, za katerega je zbiral ljudske pesmi. Že leta 1848 je propagiral slovenščino, sestavil antologijo južnoslovanskega pesništva, pisal šolske učbenike, slovenil štajerski deželni zakonik in zbiral podatke za štajersko slovstveno zgodovino. Napiše tudi prvo šolsko berilo Cvetje jugoslavjansko (Trst, 1850) v katerem so poleg strokovnih razprav zbrane ljudske pesmi, pesmi Vodnika, Vrbančana Šamperla, Prešerna, češke, originalne srbske in hrvaške ter druge pesmi.

Zaradi različnih vzrokov in nasprotovanja nekaterih kritikov (F. Metelko, Bleiweis) uradno zbirka ni priznana kot šolsko berilo.

V Zagrebu še je izdal Kratko krasoslovje o pesništvu (1852). Na Dunaju pa Kratka slovnica jezika gerčkoga (1853) in Kratka slovnica jezika nemačkog (1854). V Zagrebu je zopet v letu 1863 izdal Kratek pregled slovenske literature s pesmimi Vodnika, Prešerna in Koseskega. Popolnoma je predelal 4. izdajo Frozhlichove Theoretisch-Praktische Grammatik der illir. Sprache (Dunaj, 1865). Njegovo najobširnejšo in za Štajerce najpomembnejšo delo pa je Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (Gradz, 1883), kjer premaga nacionalno ozkost in objavlja pisatelje, ki so se tu rodili ali delovali ne glede na nacionalnost. Poleg teh samostojnih del je objavil še vrsto političnih, jezikoslovnih, šolskih, potopisnih in življenjepisnih sestavkov v slovenskih, hrvaških in nemških listih.

Janez Jože Bezjak (1822- ? )

Rojen v Destrniku. Kot učitelj je služboval pri Sv. Bolfenku med leti 1847 in 1850. Znan kot ljudski pesnik pod imenom Ivan Vezjak-Remšniški.

Klemen Šalamun (1839-1898)

Pater Klemen Šalamun se je rodil 2. februarja 1839 v Bišu, župnija sv. Bolfenk v Slovenskih goricah. 9. julija 1866 je bil posvečen v mašnika. Pastoralno delo je opravljal v različnih župnijah: 1. novembra 1866 je postal kaplan pri Sv. Trojici v Halozah, 1. aprila 1874 je bil premeščen na Ptuj v župnijo sv. Petra in Pavla, 1. novembra 1879 je postal župnijski oskrbnik pri sv. Vidmu pri Ptuju, 17. junija 1891 je postal gvardijan in župnik pri sv. Petru in Pavlu na Ptuju. Umrl je 11. januarja 1898 in je pokopan na ptujskem pokopališču na Rogoznici (prim. Kronika samostana oo. Minoritov in župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju, ll. Del, str. 3-4).

Jakob Gomilšak (1843-1906)

1gomilsak b
1slovenec sem b
1gomilsak hisa b

Jakob Gomilšak (v krstni knjigi Gomilschak) se je rodil 1. maja 1843 v Bišu. Otroštvo je preživel na majhni kmetiji v družini, ki nosi vzdevek Vrbanovi. Kot šestletni otrok je izgubil očeta Jožefa. Mati Uršula je bila sestra dr. Jožefa Muršca, ki je bil Jakobu krstni boter in je zanj in ostale otroke tudi skrbel. Tako tudi ne preseneča Jakobova odločitev, da bo postal duhovnik.
Po osnovni šoli, ki jo je končal v Trnovski vasi, je nato prve razrede latinskih šol obiskoval pri dr. Jožefu Muršcu v Gradcu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Mariboru. Študij teologije je nadaljev v Gradcu. Tam je končal študij teologije in bil leta 1867 v Mariboru posvečen v duhovnika. Služboval je v Radgoni, pri Sv. Juriju v Stiefingu in v Trstu. Upokojil se je leta 1904 v Trstu, kjer je živel do smrti (23. marca 1906) in kjer je tudi pokopan.
Gomilškovo delo je zelo razvejano. Bil je pesnik, pisatelj, duhovnik - pridigar. Napisal je več pesmi. Med njimi so najbolj znane: t. i. Prleška himna »Dere sem jaz mali bija«, »študentska himna« »Študent na putu« in najbolj znana »Slovenec sem«, ki je tekmovala za himno Slovenije.
Zbiral je ljudske reke in izreke, opisoval domače kraje (Sveta Trojica, Turki pri Radgoni, Pohorje, Haloze, Trst …), pisal zgodovinske pripovedke (Devica Oglejska, Slava nedolžnosti), življenjepise (o dr. Muršcu) in različne črtice (Iskrice, Bog v naravi, Čujte, čujte možje, Tožba starega kmeta, Človek in živali). Bil je dopisnik časopisov »Slovenski narod« in »Edinost«. Izdal je tudi obsežno delo »Potovanje v Rim«.
Bil je tudi velik dobrotnik. Ob skrbi za domače je pogosto daroval svoje prihranke različnim organizacijam in družbam: Bišečkemu mlekarskemu društvu, Bralnemu društvu pri Sv. Bolfenku (z denarjem in drugim), Nikolajevi družbi, Dijaškemu domu v Celju, cerkvi sv. Vincenca, Ciril–Metodovemu društvu, ubogim šolarjem na realki v Trstu in še številnim drugim ljudem.

Karel Lubec (1845-1931)

Doma iz Biša. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, pravo v Gradcu, kjer je bil docent na juridistični fakulteti. Sodeloval je pri različnih slovenskih društvih in dopisoval v Slovenski pravnik.

Jožef Sinko (1850-1932)

Duhovnik (sorodnik Antona KOROŠCA najvplivnejšega slovenskega politika med obema vojnama, soavtorja majniške deklaracije 1917, vodje Slovenske kmečke zveze za Štajersko, predsednik in podpredsednik vlade SHS) zaradi narodnega prepričanja tudi večkrat preganjan. Povsod je ustanavljal verske in prosvetne organizacije. Temeljito je prenovil bolfenško cerkev.

Vinko Reš (1862-1933)

V Trnovski vasi rojen šolnik. Učiteljišče je obiskoval v Mariboru, Zagrebu in Sarajevu. V Bosni prirejal nedeljske gospodarske tečaje in se ukvarjal zlasti s svilorejo in čebelarstvom. Umrl je v Vintarovcih.

Matija Belec (1877-1952)

Pravi ljudski pesnik in pisatelj, rojen v Ločkem vrhu. Preživljal se je z drobno obrtjo in hodil na dere. Izdal je 4 zbirke pesmi: Solzna Avstrija, Pesmi I-III (1915-1917), Ptica prostosti v predvojnih in povojnih listih. Umrl je leta 1952 v Bišečkem Vrhu.

Franc Zelenik (1880- ?)

Trgovsko šolo je obiskoval v Celovcu. S strokovnimi članki je sodeloval v časopisih Edinost, Slovenec, jutro, Narodnogospodarskem vestniku, Trgovskem listu, Sadjarju in vrtnarju. Urejal je trgovsko-obrtni koledar in Trgovski koledar.samostojno je izdal Kontokorent knjigovodstvo (1970).

Mirko Muršec Živkov (1887- 1961)

Služboval kot pisarniški uradnik na sodišču v Lenartu, zatem v Ljutomeru pri dr Karlu Grossmanuu. Leta 1914 se je poročil na Češko, kjer je leta 1965 v Pragi umrl. Od leta 1910 do 1912 je posegal v strankarske prepire in na liberalni strani objavljal ostra pisma v narodnem listu pisana v prleščini pod psevdonimom Mihalek s Hude luknje. V Ljutomeru je sodeloval tudi v kulturnem in društvenem življenju.

Karel Zelenik (1892-1965)

Prav tako rojen v Črmlji kot brat Franc. Študiral na Dunaju,v Lausanni, Gradcu in Parizu nemščino, francoščino, in filozofijo. Kot profesor je služboval v Ptuju, Ljubljani, Celju, Gradcu in Skopju. V Ptuju in Celju je ustanovil frabcoske krožke in vodil dijaške predstave v francoskem jeziku. V Skopju je za svoje učence napisal nemško skripto.Disertacija: Hermanns von Sachenheim (1918).

Veronika Žižek (1895-1975)

Slepa sestra duhovnika Draga Žižek, ki je pisala preproste, vendar v srce segajoče in razmišljajoče pesmi. Rojena v Žižkih v Prekmurju, pokopana v Trnovski vasi.

Milica Loparnik (1908-1999)

Rojena je bila 10. oktobra 1908 v Koračicah pri Sv. Tomažu. V njenem petnajstem letu je mati kupila manjše posestvo v Bišu, kamor so se preselil. Po končanem šolanju se je zaposlila kot trgovska pomočnica pri Sv. Trojici pozneje pa je odprla zasebno trgovino z mešanim blagom v Bišu v domači hiši. Od leta 1955 do 1966 je bila poslovodkinja sedanje Kmetijske zadruge.
V domačem prosvetnem društvu je kot cvetoča mladenka pred več kot sedemdesetimi leti igrala svojo življenjsko vlogo Miklove Zale. Za Francem Krajncem starejšim je prevzela vodilno organizacijsko in režisersko mesto. Igrali so na prostem, v Bišu pri »Županovih«, Ketiševih, pri gasilskem domu, župnijskem dvorišču, v nedograjenem zadružnem domu, v učilnici stare šole, v kulturnem domu in vseh sosednjih krajih Slovenskih goric, na Ptuju in na Dravskem polju. Skupina je potovala peš, z vozovi in kolesi Mnogim naravnim talentom je pokazala svet kulture (Viktor Čeh je pel v Koroškem oktetu), več izmed njih bi se lahko kosalo z »gledališčniki«, če Biš in Trnovska vas takrat ne bi bila tako daleč od sveta. Kulise, oder in oblačila, vse se je hranilo in izdelovalo pri gospe Milici doma, njen denar, vložen v predstave, je neznan, večina vaj za predstave se je vršila v njenem domu. Bila je režiserka, dramaturginja, scenaristka, kostumografka, lektorica, maskerka in prišepetovalka. Pripravila je preko sedemdeset premier z okrog tristo ponovitvami. Vsa slovenska klasična ljudska in umetna dela, od Linharta in Finžgarja do Cankarja in drugih. Neugotovljivo je, a bilo je preko pet tisoč ur vaj, priprav in izvedb. Od celonočnih ročnih prepisovanj knjig v vloge, do zadnje, dragocene predlanske predstave, uprizorjene 18. aprila 1998, posvečene njeni devetdesetletnici .
Za svoje delo je prejela veliko plaketo Zveze kulturnih organizacij Občine Ptuj ter več priznanj domačega prosvetnega društva, Krajevne skupnosti in Občine Destrnik – Trnovska vas.