O Bišancu, Jakobu Gomilšku, so se razpisali na nacionalnem mediju:

65134709 slovenec-sem-slovenski-glasnikMed tamkajšnjimi župnijami kraljuje tudi Sv. Bolfenk, danes krajevno imenovan Trnovska vas. Sestavlja ga niz slikovitih vasi, med njimi tudi Biš, v katerem se je proslavila hiša, kjer se je po domače reklo "Pri Vrbanovih". Znana je postala, ker se je 1. maja 1843 v njej rodil Jakob Gomilšak, ki so mu rojenice namenile vlogo pesnika nove slovenske himne.
"Gomilšak pristop tudi v nemške kroge, kjer si je, dasi vedno čvrst Slovenec, kmalu prisvojil splošno spoštovanje."

Več na: http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/uspesnica-ki-ji-ni-bilo-dano-da-bi-postala-slovenska-drzavna-himna/344218

Legenda o humski Trezi -

Po zapisu pesnika in pisca Antona Ferša (1903 – 1980), iz knjige Spomini Antona Ferša (str. 125 –126) avtorja Slavka Krajnc;

»Humska Treza (Baba) je bila doma v Humu. Živela je sama v čisto nizki bajtici v eni sami sobi. V njej je bila starinska miza z majhnim stolčkom in z velikim panjem ali štorom, ki je tudi služil za sedež. Zraven »sobe« je imela manjši hlev, kjer je redila nekaj koz in kozla. Tudi iz daljnih krajev so ji takrat gonili koze k »biku« ali kozlu. Od nje oz. Humske Babe so se širili neprijetni vonji. Humska Baba oz. Treza je bila znana vračica.«

Po zapisu pisatelja Ignaca Koprivca, iz knjige Kmetje včeraj in danes, izdane leta 1939 v Lenartu (str. 215 – 217)

»Kakšnih dve sto metrov za pokopališčem stoji sredi gozdov samotna koča. V nji se je nekega dne nastanila starejša ženska, o kateri ni vedel nihče, kako se piše, kako ji je ime, in ljudje so ji dali ime Humska. Nihče tudi ni vedel, od kod je prišla, šele dolgo potem se je izvedelo, da je izhajala od nekod iz spodnjih krajev: iz Haloz, ali s Ptujskega polja.

Nihče se ni priselil z njo, le pes, majhen, črn in popadljiv je bezljal ob nji z navzgor privihanim repom ter skočil tu pa tam nazaj, če se je upiral kozel, ki ga je ženska vlekla za seboj. Vščipnil ga je v stegno in kozel se je pognal naprej.
Par dni po njenem prihodu na Hum je že šel po fari glas, da je čarovnica, ki zdravi ljudi in živali s coprom, in ki ozdravi vsakega, kogar se loti.

Sprva so se je ljudje izogibali in bali, ko pa se je razvedelo, kako je pomagala pri svinjah tej gospodinji, kako je odpravila uroke pri onem hramu ter se je izkazala tudi pri zdravljenju goveje živine, so jeli prihajati k nji češče.

Glas o njenih uspehih pri zdravljenju je zašel tudi v sosednje fare in polagoma jo je poznal ves srednji del Slovenskih goric. K nji so prihajali bolniki od daleč. Vozili so ji takšne, nad katerimi so zdravniki baje že obupali. Prosili so jo nasvetov trdni gospodarji, in če je obolela komu kobila, jo je prignal k nji.
Ljudski glas je spletel okrog nje magični obroč, in kdor bi se ga dotaknil, bi naletel slabo. V vsej fari skoraj ni bilo človeka, ki bi ne verjel v moč njenih zagovorov, in ki bi se ne postavil zanjo, če bi jo hotel kdo obrekovati. »Še gospóda se je boji,« je pripovedoval tujcu, ki se je zanimal zanjo, kak kmet in ni mu pozabil omeniti zgodbe, ki je krožila med ljudmi: Prišel je baje k nji zdravnik. Hotel jo je posvariti zaradi mazaštva in ji dopovedati, da je vse to kar dela sleparija. Ona ga je pa samo pogledala in mu zapretila:

»Če pri tej priči ne izgineš, te bom zacoprala, da se ne boš ganil z mesta!«
In je odbežal, kolikor so ga nesle noge.

Vnanjost čarovnice Humske je bila odvratna. Rute ni nosila na glavi nikoli. Brez barvni, ilovici podobni lasje so ji padali neurejeni po tilniku, po obrazu, se ji vesili v ostre zelenkaste, nekam kačje hladne oči in ji ščegetali mogočen šiljast nos z bradavico na koncu.

Ustnice so se ji potegnile v notranjost ust čez brezzoba dlesna in mogočne brazde so se ji črtale čez koščeni obraz doli do koničaste brade in še dalje po suhem vratu.

Bila je majhna. Na levi strani hrbta je imela grbo, telo pa je imela sključeno v dve gube. Če je šla v hrib, je hodila tudi po rokah. Poleti in pozimi je hodila bosa. Obula se je le, ko je šla kam dalje od doma. Nohtov si ni strigla nikoli. Odbrusila si jih je z delom, zato so bili dolgi in ostri kot mačji kremplji. Ležala je zmerom oblečena, ob njeni strani pa je spal pes. Preživljala se je z darovi, ki so ji jih nosili kmetje kot plačilo za opravljeno vračitev. In če je bil dar, ki ga je prejela, premajhen, ga je zagnala za kmetico. Ta ji je seveda takoj poslala večji delež, sicer bi utegnila biti vračitev zaman. …«